Junija sem v Londonu prvič poizkusila suši. V lokalni trgovini so jih imeli pakirane v manjših porcijah, med sendviči, jaz pa sem iskala hitro malico. Rekla sem si "what the hell" in zadevo kupila (pa čeprav za prvič na povsem nepravem kraju). Ko sem jo pokusila mi je bilo v trenutku žal, da tega nisem storila že prej. Zakaj sem imela prej do njih odpor mi ni prav dobro znano, predvsem me je motilo dejstvo surove ribe. Seveda sem bila premalo izobražena, nisem vedela, da je večino riža, ter da niso vsi iz surove ribe. Moje navdušenje nad azijsko prehrano se je še povečalo. Namreč ko pridem v klasično kitajsko restavracijo ni jedi, katere ne bi z veseljem pojedla. Nič kruha, makaronov in krompirja, moja klasična dieta, zato je kitajska hrana zame idealna.
Kasneje sem v Sloveniji iz trenutnega vzgiba šla poizkusiti Running Sushi nad Wok na Rudniku iz razloga, da poizkusim čim več različnih in grem potem v center, kjer bi v sushi restavraciji višjega ranga poizkusila najbolj všečne. Z očetom sva skupaj pojedla cca 15 porcij, na koncu sva obžalovala samo požrešnost (čeprav je on po vsem tem našel še prostor za kavo in kepico sladoleda).
Ob neki priliki se bo vsekakor spravila delat to japonsko delikateso. V pomoč bodo najbrž najbolje prišli videi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar