Da, najboljši so že oddani. Tega se dobro zavedam. Le zakaj bi kdo iz rok spustil nekaj tako dragocenega?
Prepustila sem se občutkom, tistim za katere sploh nisem vedela, da obstajajo. Morala je izpuhtela, predsodki so se razblinili. Brez posebnih zadržkov sem se tisto sobotno noč predala toku in odneslo me je stran od realnosti. Je to to kar iščem? Ali samo vmesna sladka postaja na podzemni bolečine, muk in trpljenja?
Pustil je pečat, na pismu, ki ga sama nisem znala zapreti. Vrata nevidne kletke so se odškrtnila, nato sem tja postavila nogo, da jih prepih nostalgije morda ne bi zaprl nazaj. Karkoli se je zgodilo se verjetno ne bo ponovilo, vendar moja predhodno izdana in prizadeta naivnost na to niti ne računa. Pogovor in raztelešenje. In nato hipno utelešenje, bistrost trenutka in naslade. Naenkrat se zavem, da je preteklo precej časa, čeprav se je zdelo, da le trenutek ali dva. Konec. Lahko noč in zaprem vrata, pozno je. Pri sebi skušam razčistiti zakaj si tega nisem dovolila že prej, nisem si pustila biti srečna. Vendar ali to je sploh sreča? Ali obstaja še nekaj več? Postanem nervozna od pričakovanja. Ni zaključka, ker nočem vedeti, ne zdaj. Od vročice dogodkov in alkohola mi v glavi odzvanja njegov: "Kdaj se spet dobiva?" Spomnim se dogodkov izpred leta in pol, podobnih pogovorov z njim a s preveč blokadami, da bi spustila vajeti in uživala brez kontrole.
Treznost naslednjega dneva prinese misel, da je morda bolje, da se včerajšnji dogodki ne ponovijo, vseeno pa poreden del mene hoče še. Go with the flow. To bo najbolje. Nasmeški in mravljinci po hrbtenici ob misli na noč mi niso prizanešeni. Ugotovim, da sem v preteklosti v senci namišljenega puritanstva zamudila mnogo, kar želim čimprej popraviti. Z istimi osebami, da bom lahko poleg mentalne alineje naredila kljukico. Check, done. Vest se mi klanja, ego ploska.
Ponedeljek. Utečenost delavnika, zaspana Ljubljana, svež predmestni zrak. Kolebam ali mu napišem sporočilo. Absolutno brezpredmetno, nimam kaj izgubiti. Čez nekaj ur dobim odgovor, moje besede je spretno obrnil v povabilo za srečanje. Nisem pripravljena, ne danes. Izmenjava si vrsto sporočil, moja ledena sredica se začne topiti. Zakaj pa ne zvečer? Dajmo punca, zgrabi priložnost.
Ne podvomim, da je bil kozarček pred odhodom napaka. Spet sem tam kjer sem že bila, a vendar ne na tak način. Kavč na katerem sem že sedela, vendar kot znanka. Lahko mu povem vse, razgrnem svoja čustva in preteklost, ni me sram. Če kdo razume je to on. Posluša in razglablja, zgubljam se v besedah. Dve uri mineta v hipu, vse težave obeh so na dlani. Zavedava se da je ura pozna, zjutraj so obveznosti, vseeno pa še nisva pri bistvu. Prevzamem pobudo in sprožim kar je v soboto ostalo nedorečeno. Ne brani se, le uživa. In meni ugaja, da mu to lahko dam.
Prepustila sem se občutkom, tistim za katere sploh nisem vedela, da obstajajo. Morala je izpuhtela, predsodki so se razblinili. Brez posebnih zadržkov sem se tisto sobotno noč predala toku in odneslo me je stran od realnosti. Je to to kar iščem? Ali samo vmesna sladka postaja na podzemni bolečine, muk in trpljenja?
Pustil je pečat, na pismu, ki ga sama nisem znala zapreti. Vrata nevidne kletke so se odškrtnila, nato sem tja postavila nogo, da jih prepih nostalgije morda ne bi zaprl nazaj. Karkoli se je zgodilo se verjetno ne bo ponovilo, vendar moja predhodno izdana in prizadeta naivnost na to niti ne računa. Pogovor in raztelešenje. In nato hipno utelešenje, bistrost trenutka in naslade. Naenkrat se zavem, da je preteklo precej časa, čeprav se je zdelo, da le trenutek ali dva. Konec. Lahko noč in zaprem vrata, pozno je. Pri sebi skušam razčistiti zakaj si tega nisem dovolila že prej, nisem si pustila biti srečna. Vendar ali to je sploh sreča? Ali obstaja še nekaj več? Postanem nervozna od pričakovanja. Ni zaključka, ker nočem vedeti, ne zdaj. Od vročice dogodkov in alkohola mi v glavi odzvanja njegov: "Kdaj se spet dobiva?" Spomnim se dogodkov izpred leta in pol, podobnih pogovorov z njim a s preveč blokadami, da bi spustila vajeti in uživala brez kontrole.
Treznost naslednjega dneva prinese misel, da je morda bolje, da se včerajšnji dogodki ne ponovijo, vseeno pa poreden del mene hoče še. Go with the flow. To bo najbolje. Nasmeški in mravljinci po hrbtenici ob misli na noč mi niso prizanešeni. Ugotovim, da sem v preteklosti v senci namišljenega puritanstva zamudila mnogo, kar želim čimprej popraviti. Z istimi osebami, da bom lahko poleg mentalne alineje naredila kljukico. Check, done. Vest se mi klanja, ego ploska.
Ponedeljek. Utečenost delavnika, zaspana Ljubljana, svež predmestni zrak. Kolebam ali mu napišem sporočilo. Absolutno brezpredmetno, nimam kaj izgubiti. Čez nekaj ur dobim odgovor, moje besede je spretno obrnil v povabilo za srečanje. Nisem pripravljena, ne danes. Izmenjava si vrsto sporočil, moja ledena sredica se začne topiti. Zakaj pa ne zvečer? Dajmo punca, zgrabi priložnost.
Ne podvomim, da je bil kozarček pred odhodom napaka. Spet sem tam kjer sem že bila, a vendar ne na tak način. Kavč na katerem sem že sedela, vendar kot znanka. Lahko mu povem vse, razgrnem svoja čustva in preteklost, ni me sram. Če kdo razume je to on. Posluša in razglablja, zgubljam se v besedah. Dve uri mineta v hipu, vse težave obeh so na dlani. Zavedava se da je ura pozna, zjutraj so obveznosti, vseeno pa še nisva pri bistvu. Prevzamem pobudo in sprožim kar je v soboto ostalo nedorečeno. Ne brani se, le uživa. In meni ugaja, da mu to lahko dam.
