Ponoči sem nase zopet navlekla odejo. Ja, temperature so dokaj visoke, vendar mi organizem sporoča, da mu niso zadostne Že tretjo noč je bilo tako, po prvi bi mi moralo biti jasno, da se nekaj kuha. Seveda, prehlad. Danes sem zato zjutraj oblekla pulover, tudi avtobus je bil klimatiziran in svoje odločitve niti malo nisem obžalovala. Včeraj me obupna vročina (35°C) tako sploh ni motila, saj me ponavadi ob prehladu na trenutke konkretno zazebe. Spomnim se na zdravilo, ki sem ga že želela preizkusiti, pa žal ni bila sezona za črno redkev:
Črno redkev izdolbemo, da nastane nekaj podobnega skodelici. Na dno izvrtamo majhno luknjico ter nadevamo srednje trd med. Postavimo na kozarec in počakamo, da se scedi, nato spijemo.
Baje super zdravilo, enkrat mi bo že uspelo ga preveriti.
Danes na isti postaji kot jaz vstopi dekle, se vsede zraven mene, se vozi dobre pol ure (izstopi eno postajo pred mano) in cel čas gleda v luft. Tega pa ne razumem. Imaš debele pol ure, ki jo lahko izkoristiš na mnoge načine - poslušanje glasbe, branje, reševanje križank in še kaj bi se našlo. Jaz imam vedno v torbici knjigo, tako da se lahko zamotim med čakanjem avtobusa in na njem (ter ob drugih časovno potratnih priložnostih). Nasploh opažam, da večina ljudi na busu bulji v prazno kot zombiji. Stran vržen čas.
Malce me nervirajo inšpektorji, ki preverjajo urbane. Te dni so še posebej nadležni, v povprečju jih srečam 1x na dan. Vem, vem, samo opravljajo delo, ampak eden me je zadnjič prekleto prestrašil, ker sem bila popolnoma zatopljena v svojo knjigo. Moram pa pohvalit, da so nekateri zelo prijazni, lepo pozdravijo in se na koncu tudi zahvalijo.
Zadnje dni sem opazila, da je odstopanje sedežev na avtobusih bolj na tako-tako nivoju. Na bus vstopim na eni izmed začetnih postaj, tako da skoraj vedno dobim sedež (branje je tako bolj udobno, sedim tako ali tako pozneje v službi naslednjih 8 ur). Svojo meditacijo s knjigo sedaj redno prekinjam in opazujem, če kdo potrebuje sedež. Zakaj ne bi od tega vsi imeli korist - tisti ki mu odstopiš sedež, ker ga res potrebuje in ti, ker se potem dobro počutiš.
Izstopim pred WTC-jem, oziroma Poslovno stavbo Dunajska 156 (slišim, da so jim kmalu po 911 odvzeli licenco za WTC, zato tudi napisa ni več na stavbi, tega pa večina ljudi sploh ne ve). Že kak teden se pred njim odvija delo na cesti, ki je frustrirajoče za vse, ker je promet urejen le po enem pasu. Tudi pločnik in kolesarska pot sta zaprta. Popoldne tako nastaja kilometrska kolona iz centra, poleg tega se občasno začne tresti cela stavba. Ob vseh potresih v zadnjem tednu se človek naravno ne počuti dobro ob nenavadnih vibracijah.
Delovni dan sem začela z čudovitim latte macchiato-m, v Točki 213, običajnem work-related kafiču. Naredijo ga na poseben način - z medom in cimetom. Tukaj se je pred meseci rodila moja nova odvisnost. Da se razumemo, to ni moj običajen start dneva, kave sploh ne pijem več, zajtrkujem vsak dan in to zdravo. Ampak včasih zapaše nekaj neobičajnega.
Kosilo: motovilec s tofujem, balzamičnim kisom in ... erm... arašidi. Od kod ideja? Ostanek včerajšnje malice. :)
Moj preljubi gsm je (spet) na popravilu. Zato se te dni lahko ponosno pohvalim s spodnjim, sedaj že predpotopnim telefonom. Nima fotoaparata, interneta, glasbenega predvajalnika, opravkov in sestankov (ki jih imam k sreči na back up-u), skratka groza, po drugi strani pa mi je omogočil, da sem prišla do spoznanja koliko sem odvisna od vsega tega. Star je okoli 5 let, imela sem tudi novejši nadomestni telefon, pa je nekako to poletje odslužil svoje, saj se je med dopustom šel neprostovoljno potapljat.
Spoznanje dneva: Mater so Mercatorjeve nektarine zanič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar