Poroka. Nek tipiziran življenjski obred, kot izpit za avto ali matura. To pa še ne pomeni, da je vitalnega pomena. Koliko ljudi nima izpita ali mature?
V filmih in risankah smo od malega bombardirani z idealizacijo poroke. Vcepljeno nam je, da je to nekaj nujno potrebnega ko si v stabilni dolgoročni zvezi. Vse lepo in prav, vendar meni pildek "poročen" ne pomeni nič. Ne pomeni, da bo zveza zdrava ali zdržala do konca. Tako kot ne pomeni, da nekdo z vozniškim izpitom zna voziti. A kaj, ko je družbeno še vedno zaželjeno oz. normalno, da je par, ki živi skupaj poročen? (To me zmoti še bolj, ker noben nima pravice mi narekovati kako živeti).
Sama v poroko ne verjamem, partner tudi ne, vendar je mnenja da pritisk družbe veleva, da se bo ta zgodila prej ali slej. Pa smo spet pri istem - poročiš se vendarle zaradi sebe, ne zaradi drugih. Moj argument: "Zakaj pa ni dovolj, da se vseliš skupaj?" očitno ne zdrži vode, saj te po nekajletni zvezi marsikdo postrani gleda, ko svojega partnerja še vedno predstaviš s "fant". Ugodnosti, ki jih je užival poročen par so večinoma izenačene z izvenzakonskim partnerstvo m (zopet negativna konotacija, "nekaj čudnega, nedodelanega, nezaključenega). Po poroki se nič ne spremeni (poleg olajšane denarnice, nekaj daril in potencialnih napadov panike v smislu "omg, to je pa to").
Za zaključek rečem samo to, da se bom mogoče premislila, če mi kdo da dovolj dober argument ZA.
